Načini gradnje pastirskih hišk

zloena1Za lokavsko-preloške graditelje hišk pa tudi za večino ostalih po Krasu je značilno, da so se morali pri gradnji graditelji znajti na različne načine, če ni bilo dovolj ustreznega  kamenja. Tako so gradnjo prilagajali terenu in količini kamenja, zaradi tega so tudi hiške različne po velikosti. Posebno je bila zahtevna gradnja strehe, saj je za pravilno in učinkovito kritino morali biti dovolj škrl ali pa so morale biti zelo velike. Hiške so gradili na suho, brez veziv kot je npr. malta ali beton. Vezivo za gradnjo opornega ali nosilnega zidu iz neobdelanega kamenja je bilo po navadi iz grušča ali drobnega kamenja. Vhod je bil pri večini hišk obrnjen v zavetno stran, le redki so zgrajeni v severo-vzhodni  smeri od koder piha burja. V nekaterih hiškah so zakurili manjši ogenj, zato imajo nekatere hiške na notranji strani zidu zgrajeno manjšo odprtino, ki je služila kot kamin ali pečka. Prav zaradi teh potreb poznamo štiri oblike izgradnje hišk.

samostojnaSamostojna – tam kjer je bilo na izbiro dovolj različnega in ustreznega kamenja, naslonjena – na naravni vir to je stena ali skala, ki  služi namesto dela nosilnega zidu, vezana – v zidu, med gradnjo širokega zidu so pustili vdolbino s preklado in čez zgradili streho, zložena – v sklopu kupa kamenja ali grublji (griži). Obstajajo še hiške v škarpi, v zaključku zidu ali v vrzeli. Posebnost so vinogradniške jute v Gornjih Ležečah, ki imajo leseno preklado nad vhodom in so  grajene v opornih terasastih zidovih. V okolici Prelož pri Lokvi, pa so skopali v zemljo ali pod previs zavetišče, ki so ga imenovali kambrca.
Med vsemi navedenimi oblikami, vsekakor izstopajo samostojne hiške, kjer je obodni ali nosilni zid zgrajen prosto stoječ, nad vhodom je značilna preklada ali gurenc, škrle pa z velbanim načinom nizanja proti sredini, tvorijo kupolasto streho. Škrle morajo biti na obodnem zidu obtežene, sicer se nižja gradnja strehe lahko zruši v notranjost. Pri visoko velbanih strehah obtežitev skoraj ni potrebna, mora pa biti obodni zid na katerem je streha zidana dovolj širok, da vzdrži ogromno težo škrl. Obodni zid je lahko v tlorisu pravokotne, kvadrataste, peterokotne ali okrogle oblike. Predvsem okrogla tlorisna oblika izgradnje je bolj značilna za Istrske kažune, na Krasu je bolj redka. Vogali pri kotnih oblikah izgradnje so vertikalno vezani, kot pri gradnji pravih starih stanovanjskih kraških hiš. Pri nekaterih ožjih pravokotno tlorisnih oblikah zidov strehe niso velbane, ampak so od vhoda proti zadnjemu delu zidu prečno in zaporedno položene velike škrle, čez je naloženo manjše kamenje. Tako zgrajene strehe po navadi niso vodotesne, ker se voda ob dežju, ker ni naklona kot pri velbanih strehah, poceja med stiki škrl. Pri velbanih strehah se zaradi naklona navzven, voda tudi ob velikih nalivih steka na obodni zid, notranjost pod streho, pa ostane suha. Redka a izjemno dovršena je gradnja obeh stranskih zidov v piramidasto obliko velbaste strehe (corbeling) in skoraj trikotno obliko vhoda. Ta način zahteva izjemen občutek za stojnost zidu s sorazmernim protiutežnim učinkom na obeh straneh.

naslonjenaNaslonjena  hiška je zgrajena tam kjer je zaradi pomanjkanja ustreznega kamenja, bila potrebna iznajdljivost graditelja. Ob steno ali skalo, ki je po obliki ustrezala delu nosilnega zidu je bil zgrajen ostali del obodnega, nosilnega zidu, preklada nad vhodom je na eni strani naslonjena na skalo na drugi strani pa na stranski zid. Škrlasto velbana streha je grajena enako kot pri samostojno grajeni hiški.

zloena1Vezana in zložena hiška sta si po načinu izgradnje zelo podobni. Pri vezani je v zidu puščeno dovolj prostora, ki služi kot vhod in notranjost. Čez vhod je položena preklada ali velika škrla. Streha je lahko velbana ali pa iz počez položenih zaporednih škrl. Pri zloženi je skoraj enako, le da kamenje ni zloženo v zid ampak v kup. Hiška je lahko na robu ali na sredini kupa. Nosilni zid je opora za streho, hkrati pa zadržuje na kup nametano kamenje različnih oblik in velikosti.

(Zložena gradnja zgoraj, Vezana gradnja spodaj)
vezana1
Med lokavskimi pastirji je kot izjemen graditelj hišk izstopal Jože Čok- Pepi Jurčkov po domače. Poleg njega so bili znani še graditelji iz naslednjih družin Ruščevi, Čevitnikovi, Ukovi, Mrlevi, Močnikovi,Trebčevi, Vršancovi, Lačnovi, Žgajnarjevi, Silovi, Remonovi, Mirčevi, Žibrovi in še nekateri drugi. V nekaterih družinah je bila gradnja hišk tradicija, ki se je prenašala iz roda v rod. Med obema vojnama in še potem je veljalo nepisano pravilo, da mora znati  pravi pastir zgraditi hiško. Žal se je dogajalo, da so pastirji, ki niso imeli svoje hiške ali je niso znali zgraditi, iz nevoščljivosti in jeze rušili hiške drugim pastirjem. Nekatere je porušila narava ali pa so bile napačno zgrajene.
Z opuščanjem živinoreje in pašništva v sedemdesetih letih 20.stoletja so se pašniki začeli zaraščati. V goščavi so pastirske gradbene mojstrovine tonile v pozabo. Čas je da se spomnimo, da smo bili nekoč tudi mi pastirji in te čudovite bisere kraške kulturne krajine ponovno odkrijemo, jih predstavimo javnosti in ohranimo za poznejše rodove kot del naše skupne preteklosti.